Leto upokojitve in vpis v pevski zbor
Rada prepevam in tako sem vesela vsake zabave in veselice, ko lahko skupaj zapojemo. Ko sem bila še v službi, si nisem mogla privoščiti, da bi pela v pevskem zboru, večkrat pa sem se pošalila, da ko bom v upokojitvi, da se bom vpisala v pevski zbor.
Prišel je moj čas za upokojitev in ko sem začela razmišljati, kako bodo potekali moji dnevi, sem se seveda najprej spomnila na petje. Poklicala sem prijateljico, za katero sem vedela, da pozna pevski zbor, ki poje v našem kraju, tako mi je povedala, kam moram poklicati, da se vpišem v zbor.
Po telefonskem pogovoru sem se dogovorila za prvo srečanje in moram priznati, da sem imela tremo kot takrat, ko sem hodila v šolo. Po drugi strani pa sem komaj čakala, da začnem peti v pevskem zboru. Tako sem začela s prvimi vajami. Dobila sem pesmi v roke in smo začeli.
Hitro sem se prilagodila in dobila sovje mesto v pevskem zboru. Učiteljica je kar hitro videla, da nisem čisti začetnik in da imam lep glas.
Tako sem hodila na vaje dvakrat na teden in to je bilo čisto dovolj, da sem bila v upokojitvi srečna, ker sem na nekaj čakala. Petje pa me je osrečevalo, tako da sem še doma velikokrat prepevala pesmi, ki smo se jih učili na vajah. Imeli smo tudi nastope, tudi te sem komaj čakala, zato ker se takrat ustvari posebna energija in je še lepše, kot pa peti samo na vajah.
Lahko samo rečem, da so me vaje na pevskem zboru pomladile!