Če bi danes imel možnost, da gradim, bi moja hiša bila sigurno pritlična, ker so mi takšne lepe in praktične, posebej na stara leta. Moje življenje se je obrnilo na glavo, ko sem postal oče, tako sem moral najhitreje urediti dom in tako sem si naredil stanovanje pri nas doma. Starši so živeli spodaj in jaz z družino zgoraj. Ne morem verjeti, da me je urejanje stanovanja v naši hiši prišlo tako veliko. Ko sem premišljeval, mi je postalo žal, da si nisem hiše zgradil na novo, kajti moja računica se ni veliko razlikovala, če bi si gradil hišo, toliko sem zapravil za ureditev stanovanja.

Moramo priznati, da si vsak želi na svoje, tako sem si tudi jaz želel svoje hiše, vendar mi nihče ni v tistem času pomagal, jaz pa sem se moral znajti na hitro. Še danes mi je žal, pa da ne bo pomote, se z svojimi starši lepo razumem.

Ta občutek, da nič ni moje, ta pa me spremlja že od začetka. Ni lepšega, kot da si lahko postaviš svoj lastni dom. Lahko si v miru pogledaš, katere hiše so ti lepe in potem gradiš svoje sanje. Jaz tega nisem doživel in še danes mi je žal za to. Ko se potožim moji ženi, ni prav nič videti, da bi si tudi ona želela hišo, njej življenje pri mojih starših odgovarja, ker ima samo stanovanje in nima veliko dela.

Jaz pa si tako želim hiše, ker bi lahko delal, lahko bi imel svoj vrt, letno kuhinjo, piknike. Lahko bi delal karkoli na svoji zemlji, ne pa da moram sedaj vse spraševati. Bil bi ponosni lastnik hiše in zemlje.

Včasih nas življenje prehiti, bolj bi moral premisliti takrat, kajti hiše ni težko postaviti, če si zadaš ta cilj, le volja in denar je potrebno imeti.